Kar je dobro za mehanično delavnico, kjer gre za premočrtni sistem, ni dobro za zdravstvo, ki predstavlja enega izmed najbolj kompleksnih prilagodljivih sistemov. Celo v trgovini imajo oblačila različnih velikosti XLL, XL, L, M in S. Zdravstvo želimo ukalupiti v S in to povsod na enak način, naj gre za bolnišnico, zdravstveni dom, dom starejših občanov ali za samostojno zdravstveno dejavnost. Imamo univerzalni standard, ki je primeren za vse dejavnosti od premočrtnih, zapletenih do kompleksnih prilagodljivih sistemov, za vse enako.
V zadnjem času govorimo veliko o napakah. Na napake se spoznamo vsi. Najraje govorimo o “zdravniški napaki”, ker je to zelo prikladno, saj ni treba storiti drugega kot kaznovati zdravnika ali medicinsko sestro, kjer pa pojem “zdravniška napaka” sprememenimo v “sestrska napaka” in zadeva je urejena. To ima za varnost pacientov nesluteno ogromne slabe posledice, ker se sistem ali proces, kjer je nastala napaka ne spremeni in počasi ter vztrajno se razvija sovraštvo do zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja. Varnost pacientov se slabša. Ker na mnogih področjih v Sloveniji ponavljamo sistemske napake, ki so jih pred desetletji že delali drugi, ni nič drugače z varnostjo pacientov. Sedaj smo približno v 1. polovici 20. stoletja, kjer človeško napako enačimo s človeško krivdo. Ukrepi za izboljšanje varnosti pacientov ciljajo na posameznika in “rešitve”, ki jih uvajamo pomenijo kontrolo človeškega delovanja. Do ravnanj z varnostjo nismo prišli niti do 2. polovice 20. stoletja, kje so začeli kontrolirati tehnologijo. Naša vsakodnevna “mantra” je: ” Bodi pazljiv, pazi, da se ne zmotiš, ničesar ne pozabi, itd.”, kot da bi ljudje namenoma pozabljali in bili namenoma nepazljivi. To smo potem zapisali celo v Kazenski zakonik. Moj profesor v gimnaziji bi temu rekel “Sancta simplicitas, a li sveta preproščina ali v gostilniški govorici “neumnost brez primere”. To potem vodi v kriminalizacijo človeških napak. Počasi prehajamo v razvoj birokratskega pristopa štetja negativnosti kot so odkloni/ napake in kršitve (v kolikor jih zaradi kulture strahu ne uspemo skriti ali pripisati komplikacijam). To pomeni, da se je v 2. polovici 20. stoletja v nekaterih razvitih državah varnost pacientov preselila iz etične odgovornosti posameznika v birokratsko odgovornost ljudi, ki ne delajo v prvi liniji s pacienti. V Sloveniji pri varnosti pacientov še vedno prelagamo odgovornost v mikrosistem, na zdravnike, medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje in poudarjamo birokratski pristop.
Niti tisto, kar se je v svetu dogajalo v obeh polovicah 20. stoletja, niti tisto, kar z zamudo in napačno ponavljamo v slovenski družbi, ne bo pripeljalo do večje varnosti pacientov in zdravstvenega osebja. Če res želimo zmanjšati škodljive dogodke zaradi napak, se ne smemo zanašati na spet kakšen nov Harvardski poslovni model, ISO ali kaj podobnega in gledati na osebje kot problem, ki ga je treba kontrolirati ampak kot na rešitev varnosti. V novem obdobju varnosti bo prišlo do premika z malo razmisleka o škodljivem “pranju možganov”, od fakultetnih klopi do specializacij, o krivdi posameznika do gledanje na varnost ne samo kot na odsotnost negativnih pojavov in dogodkov. Poudarek bo na opolnomočenju zmožnosti delati stvari pravilno v mikrosistemu, v prvi liniji, tam kjer se dogajajo za paciente dobre, a včasih tudi slabe stvari. Tu potem ne bodo potrebni kakšni posebni certifikati in listine ter poslovni modeli, kjer se bo denar vlagal v kontrole namesto v izboljšave in inovacije.
Kako razmišljate o zdravstvenem osebju?
- Ljudje so rešitev.Zdravstveni osebje je pametno, razmišlja racionalno, ko rešujejo probleme, s svojim znanjem in tehnologijo.
- Ljudje so problem. Zdravstveno osebje je treba kontrolirati, omejiti njihovo delovanje s pravili in standardi, sicer bodo delali napake.
Birokratski način pisanja pravil, standardov in protokolov predstavlja pogled na delo kot naj se zgodi s pomanjkljivim znanjem in zavedanjem kaj se v resnici dogaja v vsakdanjih delovnih procesih. O tem prihodnjič.
